Objave

Tabu je tatu družbe

-
Podiram tabuje, vse lažne fasade, odpiram glavo in jo dajem na pladenj. Kaj drugega verjetno pri mojih zapisih ni pričakovati, mar ne? Človek, sam sebi si tabu!  Fuj spolnost. Ne bomo govorili o smrti. Duševne bolezni so samo v glavi. Fantki ne jočejo. Punčka pa ja ne bo imela kratkih las. Moški se ne brijejo, ženske se morajo. Ženska, vojakinja? Da ni kje v resnici moški, he he. Si bil prizadet v ljubezni – eh nehaj že jokati, toliko jih je kot smetja. Mi pa že ne bomo okrog govorili, da mama na skrivaj pije, oče pa se dobiva s sodelavko. Razumeš? Nihče ne sme izvedeti, glavno je, da skupaj hodimo k nedeljski maši in da je naš tamali ministrant. Sosed pretepa ženo, grem raje hitro mimo hiše, da se izognem pozdravu, in če nihče drug ničesar ne ukrene, ne bom niti jaz. Hodiš k psihoterapevtu? S tabo se ne bomo pogovarjali, ker si očitno nor. Tvoja ženska zasluži več od tebe, kakšen moški pa si? Ti ne kuhaš svojemu dragemu? Jaz pa že ne bi storila česa takega, saj to je
Objavite komentar
Preberite več

Iščem otroka v sebi, ne pri štorkljah

-
Pogovor ob pol enih ponoči me je napeljal na razmišljanje o otrocih, o tem, zakaj si jih sploh želimo, zakaj jih imamo in zakaj čutimo potrebo po tem, da pustimo nekaj za sabo, ko nas več ne bo. Ljudje smo minljiva bitja. Smrt in bolezen sta strašno neprijetni temi, o katerih nočemo niti razmišljati, kaj šele govoriti. Na neki točki pa se vseeno 'zavedamo', da nas nekega dne več ne bo. In ker smo tudi rahlo egoistična bitja, bi želeli, da nekaj ostane za nami. Nekaj, ali bolje rečeno - nekdo, po katerem se nas bodo drugi spominjali. To je v našem programu, stvar narave, evolucija. Grupiramo se, želimo se počutiti pripadne, družina je za nas najvišja vrednota. Normalno je, da si želimo otrok in jih tudi načrtujemo. Velikokrat se samo zgodijo. Nekateri se odločijo zanje, ker menijo, da njihova zveza stagnira in potrebuje popestritev, pa je pač edini logični sklep ta, da si omislijo otroke. Oni bodo že znali poskrbeti za popestritev zveze. Nekateri se počutijo tako prazn
1 komentar
Preberite več

Spet te najdem med svetovi

-
Slika
Eno leto je minilo, odkar sem ji   zavrtela najljubšo pesem in se poslovila od nje. Sprva sem si oddahnila. Težko breme se je zgrudilo iz mojih ramen, bilo je konec. Nisem se bremenila, zakaj sem se tako odzvala. Po štirih letih konstantne počasi rastoče bolečine, trpljenja, vedno slabih in še slabših novic, je pač nekaj normalnega, da si človek oddahne. Sem samo človek. Večino časa sem se počutila na avtopilotu, pobita, otopela, nezmožna dojeti realnost. »A se bom vedno izogibala te teme?«, sem se vprašala. Nezavedno trka na zavest. Mogoče… pa je čas, da prečustvovujem. Na svoj način. MAMI! Borila si se ne postati definicija prevlade bolezni nad človekom, se po vsaki kemoterapiji spet postavila na noge in z železno voljo nadaljevala zdravljenje. Neverjetna moč in želja te je gnala čez vse in prisežem, da še zdaj ne razumem, kako si zmogla. Ponosna sem nate. Saj veš, zgodovina naju je naučila, da je bolje kdaj biti tiho, se obrniti stran in si oprostiti. Naše
Objavite komentar
Preberite več

Ti si se pa malo zredila, čuj

-
Slika
Ko sem pisala zadnjo objavo (pismo, meseci drvijo mimo), sem še bila v formi. Vmes sem se prilagodila italijanskemu stilu delanja nič in se… zredila! Jaaaah. Misliš, da se ti ne bi? Moj urnik je kar rutinski, z otrokoma preživim večino dneva in ker je zunaj bilo 36 stopinj, smo se spotili že od same hoje po stopnicah. Hrana je vsebovala bolj ali manj enake sestavine - testo, paradižnik, mocarelo, testenine, vmes kakšno hobotnico in škampe. Težko se mi je bilo navaditi na obroke brez juhe in na to, da se kosilo prestavi na večer, ko se na veliko nabašemo z večerjo. Ponavadi je to okoli 19. ali 20. ure.  Prisežem, da se pice več ne dotaknem vsaj nekaj mesecev. Zadnja dva tedna se trudim izogibati vsem »Hej, greš z nami na pico?« povabilom in raje glodam prepečenec.  To so tisti minusi življenja v Italiji z družino, ki ji dol visi za dnevni vnos kalorij (iskreno upam, da ne bodo brali moje objave in če že, da bo Google translate zatajil pri tem stavku. Vsaj tukaj bi lahko n
Objavite komentar
Preberite več

Avantura se začne

-
Tokrat se javljam iz Italije, kjer bom nekaj časa živela. Ravno sem oddelala svoj trening in še sreča, da sem se po prvi rundi ulegla, ker sem šele kasneje ugotovila, da je v bistvu  trening bil tako zahteven, da je samo ena runda namesto domnevnih treh. Zahvaliti se moram Albertu, ki mi je pisal, naj izberem katero pico želim za večerjo.   Pha, adijo sanje o poletni postavi. To poletje bom Au-Pair v Veroni. Ideja Au-Pair je taka, da greš k neki družini z otroki, načeloma v tujo državo, živiš pri njih in jim pomagaš pri skrbi za otroke, manjših gospodinjskih opravilih, v zameno za to pa imaš zastonj bivanje in hrano ter nekaj žepnine. Namen Au-Pair 'programa' je kulturna izmenjava. Starost mora biti med 17 in 30 let, moraš biti »single« in brez otrok. Kljukica, gremo naprej. Rada imam otroke, obožujem Italijo, želim se izboljšati v angleščini in italijanščini, v bližini imam Gardsko jezero in svoj najljubši kraj, teto Marico, pa tudi za swing se najde kakšna dvorana.
Objavite komentar
Kraj: Verona, Italija
Preberite več

Otrok razklane družine

-
Apeliram na razdvojenost. In točno to tudi so otroci ločenih staršev - razdvojeni med dvema svetovoma, ki sta nekoč obstajala v skupni galaksiji.  V življenju nikoli ni preveč lekcij. Sama sem jih spretno nabirala že nekje od četrtega leta. Takrat sta se starša razšla in kot majhna deklica sem se morala naučiti krmariti med eno in drugo družino. Šla sem čez nešteto ovir, se po vsakem padcu vedno znova in znova pobirala, pripravljena na še več. Nemalokrat je šlo za boj ali beg, zmeraj sem izbrala slednjega in se umaknila. Na dolgi rok sem izbrala najslabšo možno rešitev. Postala sem introvert, otrok, ki je bil zmeraj zaničevan, nikoli ni naredil ničesar dovolj dobro. Še zdaj imam težave s socialnimi stiki, mnogokrat se znajdem v situaciji, ko bi želela biti komunikativna, a se nekako ne znajdem in dobim blokado. Prišlo je tako daleč, da tudi, če sem nekaj odlično naredila, se nisem znala pohvaliti. Morala sem biti tiho, se umakniti in pojesti ves gnev, ki so ga stresali name kot v k
Objavite komentar
Preberite več

Il dolce far niente

-
- THE SWEETNESS OF DOING NOTHING Sem na avtobusu, smer Budimpešta, grem domov v Maribor. Za mano sedita dva Rusa. Hecno, kako se soočam s stresorji. Imam še dolgih pet ur vožnje, upam, da se mi kdo ne 'naguzi' na sosednji stol. Samo sebe bi našeškala, ker se tako spravljam k pisanju objav, a ne želim dati v javnost nečesa povprečnega (ja, uporabila sem RODILNIK!). Poslušam rap in pomislim, kako bi bilo kul, če bi kdo naredil trap komad: pizza, pizza, pizza. Moj zadnji teden se je namreč vrtel samo okrog hrane. Kako se ne bi, ko pa sem bila v Italiji. Začelo se je tako, da sem rezervirala avtobus, poklicala teto Marico in se podala na dogodivščino. Kako je prijalo! Priznam, da sem tip človeka, ki spakira in gre, ko je do grla sit vsega. A vseeno, odkrila sem novo dimenzijo, prvič v življenju sem šla na počitnice sama. Ponavadi sem vedno nekoga potrebovala ob sebi. Nikoli ne grem sama niti na kavo, ker se mi zdi, da izgleda, da nimam prijateljev. Vem, čudno mišlj
Objavite komentar
Kraj: Verona, Italija
Preberite več